People make Glasgow

To objavo sem začel s sloganom letošnjih Comonwealth games, ki se danes začnejo ravno v Glasgowu. Za Združeno kraljestvo so te igre enake kot Olimpijske.

Gneča v mestu je temu primerna, prišlo pa je tudi do večjih zamud in odpovedi vlakov. 

Mesto s cca 600.000 ljudmi je že od nekdaj trgovsko in ekonomsko zelo pomembno za celo regijo.

Ima dosti starih stavb, vseeno ni takšnega srednjeveškega pridiha kot v glavnem Škotskem mestu pa vendar naredi na človeka velik vtis.

Zaradi zamud vlaka sva morala poiskati drug prevoz do hotela, ki je ležal 20km iz centra v kraju Johnstone. Najti pravi avtobus po 16.00 uri je prava umetnost. Še Glasgovčani niso točno vedeli kam in kako te napotiti na pravi bus. Končno sva dobila pravo informacijo in celo našla postajo. V avtobusu je bilo gotovo 40 stopinj in po polžje smo se premikali iz mesta. "We hit the peak time", kar je podaljšalo vožnjo na 1h in več.

Ko sva končno prišla do hotela sva bila vidno utrujena. Hotel je bil v Viktorjanskem stilu tako zunaj kot noter, dobil si občutek, da si v gradu.

Po dobri večerji ( Škotska govedina je 1A ), brat pa je spet mlatil nekaj vegeterijanskega kar je zgledalo tudi okusno in kozarčku temnega Škotskega sva šla malo po gradu oz. hotelu ;).

Sledi še izgubljeno poglavje iz najine dogodivščine iz Loch Nessa oz. kako sva se izgubila tam gori.

Blues v Edinburghu

Posebna zahvala gre bratu, ki me je danes razveselil z vstopnicami za koncert Otis Taylor-ja.

Vceraj sem na ulicah Edinburgha dobil v roke letak, da se v mestu dogaja Edinburgh jazz&blues festival. Za danes je bil napovedan koncert omenjenega glasbenika. Bratu sem ob tem namignil, da je to eden najvecjih blues izvajalcev po mnenju nekaterih celo najvecji. Danes me je presenetil z vstopnicami:).

Najbrz malo kdo pozna njegova dela in naj kar na začetku povem, da ni komercialni glasbenik. Vsak dober poznavalec blusa pa ga gotovo pozna. Sam sem do sedaj vedel bolj malo o njegovi glasbi, pred leti slišal nekaj komadov, to pa je tudi vse. 

Queen's hall kjer se je odvijal koncert je bil skoraj poln. Zbralo se je mlado in staro.

Kar mi je všeč pri takšnih glasbenikih, da se ne gredo nekega zvezdniškega sr..nja, ko je ura odbila osem so napovedali izvajalca in nekaj sekund za tem je stal na odru skupaj z 4-člansko zasedbo.

Show se je zacel. Akustika odlična, naredil sem nekaj fotk s fotoaparatom in se predal zvokom blusa. Za fotoapart ni nihče težil. Performance izvajalca in benda je bil fenomenalen. Ze pri prvem komadu je razvnel občinstvo. 

Izstopale so solaže njegovega mladega kitarista ( morda 25 let ), sam Otis pa je dal na svoji Fender  kitari svoj pečat, ne nazadnje je avtor večine skladb on sam.

 Neverjeten zvok in izvedba so te zazibali v ritem blusa, ki se je dotaknil tvoje duse. Iz komada do komada je zviševal vrhunec, ob zvokih kitar in spremljava violinistke Ann sta stopnjevala tempo, ki te ni pustil ravnodušnega. Med komadi je Otis stresel nekaj šal in kmalu nato začel z novim. Včasih je povedal kaj o naslednji pesem ( na koga ga spominja, kako je nastala in komu je bila namenjena ).

Vrhunec, ki je vse občinstvo ponesel do katarze večera, je bil vsekakor komad "Hej, Joe". Na začetku tega komada je Otis na kitari s posebnim zvokom dodal pridih, kot da nekoga kliče tja gor v višave. Po tem spektakularnem uvodu in začetnem delu pesmi se vrhunec   nadaljuje s solažo ob kateri si občutil, da so se nebesa odprla in dobil si vtis, da se sam Jimi Hendrix spušča iz višav z zlato-platinasto kitaro in uroči solista, ki nas je popeljal v nebesa blusa. Prav videl si naelektrenost njegovih prstov na kitari. 

Otis je vsekakor najvecji med najvecjimi na tronu blusa. Kot pravi legenda, da si blues kitarist pridobi pot v blues nebesa, ce premaga hudica v duelu kitar, je danes gotovo vrag bil nekje skrit v kakšnem kotu in se učil od tega virtuoza. Kapo dol! Ves bend je dozivel stoječe ovacije. 

V kratkem odmoru je Otis podpisoval cd-je in se pogovarjal z gosti. Na svoj račun sva prišla tudi midva in domov odnesla podpisan cd njegovega zadnjega albuma.

Po odmoru so odigrali nekaj komadov, pri enem je umetnik ob igranju na ustno harmoniko se sprehodil čez celotno občinstvo, tudi k nam na balkon je prišel in igral nek dober blues ob spremljavi benda na odru.

Pri zadnjem komadu je vso občinstvo poklical naj pridej pred oder in dobesedno zažigali so z dolgim preigravanjem, ki je občinstvo dvignil se 1x na noge. 

Res neverjeten koncert! Bravo Otis in še enkrat hvala bratu, takšnega darila že dolgo ne...

Po koncertu sva se počasi sprehodila do hostla in duh večera bo še dolgo z nama. Mrak se je pocasi spuščal na Edinburghške ulice in vedoč, da jutri odpotujeva iz tega čarobnega mesta me obda z nekimi občutki, ki jih razume samo bluesman;).

Lep pozdrav od The Bluesbrothers ;)

Edinburgh - The Freedom of Scotland

Zapustila sva naravo ( Loch Ness ) in odpotovala v urbano središče glavno mesto Škotske - Edinburgh. Nezgode prejšnjega dne so skoraj pozabljene, ko pa se sprehajaš po Edinburgških ulicah te preplavi optimizem in želja po raziskovanju tega starega mesta, kjer  ima vsaka ulica svojo zgodbo, da ne govorim o zgodovinskem pomenu.

Mesto živi, multikulturna pestrost se opazi že na prvi pogled.  Če poznaš vsaj malo zgodovino Škotske in govoris z ljudmi tukaj boš vedel zakaj je to njihovo glavno mesto. Nanj so zelo ponosni.

 

Se kdo spomni filma z enakim naslovom;):

Kateremu velikemu pisatelju so sredi mesta naredili spomenik (zgoraj na sliki)? Najbrž eden mojih najlubši romanopiscev. Škoti so nanj ponosni kot mi na Prešerna, Cankarja ali Jurčiča.

Obiskal sem Royal botanic gardens, Muzej portretov, Muzej umetnosti, The writers museum,...

Ljudje prijazni in vedno željni pomagati ali te usmerit oz. svetovati.

V mestu in na ulicah se dogaja veliko dogodkov. Od uličnih iger, raznih festivalov do koncertov na gradu.

Mesto z veliko viktorijanskih hiš, zgradb in dobrosrčnih ljudi, bila sva preprosto navdušena.

Isle of Skye - nepozabno!

Počasi mineva najino bivanje na otoku, moji spomini na vse te lepote tukaj bodo še dolgo živi.
Prijazni ljudje, čudoviti in skriti neokrjeni kotički, kjer si rečeš: "Sem bi zbežal pred ostalim svetom."

Na otoku Isle of Skye sva bivala v Foxwood B&B (treefox@hotmail.com), ki ga vodi starejša gospa Jo Fox že 30 let, ob pomoči hčerke Marry Fox.

Hiša, ki stoji na samotnem kraju ima čudovit razgled na Black&Red Cullin gorovje, ki je ostanek vulkana, ki je povzročil ob izbruhu, da so se kontineti začeli oddaljevati.

Pogled iz dnevne sobe:

Pogled iz najine sobe:

Že ob prihodu naju je čakal zemljevid z označenimi predlogi, kaj vse si lahko ogledava. Zraven zemljevida pisna navodila, kako priti do tja, kje parkirati itd... Na voljo so nama bile številna druga čtiva o otoku.

Dnevna soba - skupni prostor in zajtrkovalnica:

 

Gospa Jo, je kljub letom pripravljala odlične in obilne zajtrke. Posebnost tega B&B je tudi ta, da je vsa hrana vegeterijanska. Zjutraj te je pričakala mizica z ovsenimi kosmiči, mlekom, pomarančnim in jabolčnim sokom, jogurti, svežim sadjem. Na glavni mizi pa polnozrnat prepečenec, polnozrnate štručke, vaflji, 4 vrste masla, bio marmelade brez dodanega sladkorja s 100% deležem sadja ( božanski okus). Potem pa si imel na jedilnem listu še dva glavna menija oz. topel obrok. Oba sta tako obširna, če bi pojedel vse iz enega menija, se ne bi mogel premikati. Kljub temu je Mrs. Jo vsako jutro vsaj 3x vprašala, če smo siti in zakaj ne jemo več, da ne bomo lačni. Ne smem pozabiti na čaj in kavo, odličen okus in aroma.

  Na zgornji sliki Miha še malo počiva za mizo po obilnem in okusnem zajtrku.

Po zajtrku je Jo vprašala, če še potrebujemo kakšen nasvet kaj si ogledati inp... Zelo rada se je razgovorila o lepotah otoka. Vidi se, da v tem delu uživa.
V času najinega bivanja sva spoznala pri zajtrku nemško družino, ki so enako kot midva bili navdušeni na postrežbo, kot tudi otokom samim. Spet drugič sta bila dva nemška para, ki so naju po pomoti zamenjali za Kanadčana ( pojma nimam zakaj in kako ) in bili presenečni ko sva jim odgovarjala nemško in na koncu jim bilo za napako malo nerodno, ko so izvedeli, da sva iz Slovenije.

Najina soba je bila udobna, z dvema posteljama na vsaki strani, na sredini pa velika pisalna miza v Viktorjanskem stilu, prav predstavljal sem si lahko kako je za njo davno časa nazaj sedel J.M. Berrie, gledal na gorovje Cullin in pisal. Imela sva še majhno kopalnico s tuš kabino, umivalnikom in wc-jem.
Za to udobje in prisrčnost in ustrežljivost gostiteljice sva plačala 35 funtov na noč na osebo. Priporočam pravočasno rezervacijo ( jaz sem rezerviral že aprila ).

Na polici v sobi ročno vezen napis:

Otok nudi ogromno krajev in točk, kjer lahko uživaš v naravi: dolgimi sprehodi, ali se podaš v gore, kolesariš, ribariš, igraš golf. Lahko se tudi naučiš kaj iz zgodovine otoka ob ogledu enega iz med gradov in muzejev.

Midva sva izbrala naslednje točke:

1. Ogledala sva si Neist point, odmaknjen svetilnik na klifu s enkratnim razgledom.

2. Naučila sva se malo zgodovine ob ogledu Dunvegan Castle, z pravljičnimi vrtovi in bogato zgodovino plemiške družine MacLeod.

Poglavar družine je trenutno 33. po vrsti Hugh MacLeod, med bogatejšimi na otoku, če ne tudi na Škotskem in zelo spoštovana oseba na otoku.


3. Počitek sva si privoščila v najstarejšem pabu na otoku, kjer sem prigriznil Škotski krožnik s odličnim chedar in brie sirom, brat pa prekajen losos s solato. Poplaknila z vrčkom lokalnega temnega piva Dark Cullin.

3. Pot naju je vodila nazaj, mimo gradu na znamenito plažo Coral beach.

Ko si že mislil, da si videl vse, te po 1,6 km dolgi hoji mimo pašnikov ovc in goveda, preseneti še en razgled.

To je bilo vse za prvi dan:)!

Naslednji dan...

1. Pri zajtrku sva slišala za pravljičen svet Ferry Glen. Tako sva danes šla na vožnjo po "S" delu otoka z vmesnimi postojankami.
Ni bil zastonj nasvet, da ko se zapelješ v Ferry Glen boš vedel, da si na cilju.

Hodiš ob in po majhnih hribčkih, mimo tebe se  sprehajajo ovce, skakljajo zajci in nad glavami ptiči.

 Tu in tam na tleh naletiš na kakšen Keltski simbol, ko pa se povzpneš na vrh hriba pa doživiš še eno razodetje.

Tukaj sva si ob majhnem jezerčku naredila piknik in kar nisva in nisva hotela oditi. "A must see" ( and feel ), če se kdaj znajdete na tem otoku.

2. Pot naju je nato vodila na sam špic otoka, kjer sva si ogledala muzej ljudske kulture otoka. Vožnja do tja je bila pisana z bogatimi razgledi.

3. Postanek sva naredila ob slapu, ki pada iz klifa v morje, kjer sta Škotinji igrali njihove narodne pesmi na dudo in bobne, v narodnih nošah.

4. Kratko sva se ustavila v glavnem mestu Portree in skočila na tržnico v mestno hiso po spominek ali dva.

Nato krenila nazaj proti najinemu domovanju na otoku in se vmes ustavila na večerji v znameniti restavraciji "Old school restaurant" in bila ponovno navdušena. Hrana perfektna!

Zadnja danasnja tocka je bil rt Orasay blizi domovanja. Pot dolga 2,5km te nagradi z bogatim razgledom in prelepo plažo. Sonce je sijalo in brat se je odlocil, da zaplava v morju, jaz pa sem "šklocal" na sprozilec in fotografiral okolico.

Jutri si še ogledava destilarno Talisker in jo mahneva do Loch Nessa. Ko to pišem se mučim s stavki na tablici, brat pa brenka na kitaro neko škotsko pesem od Proclaimersov.

Best from Skye