torek, 15. julij 2014

Kjer Harry Poter sreča Tolkiena v deželi Petra Pana

Počasi smo zapuščali Glasgow, urbano središče Škotske.



Pokrajina je kmalu pričela spreminjati svojo podobo. Za seboj smo zapuščali mestni vrvež in se pričeli dvigati, kot že ime pove v Highland. Na začektu so to bili obširni pašniki največkrat z ovcami in kravami, ter na čase tudi s konji.





Kmalu iz mesta je prijazna strojevodnica pričela s kontrolo kart. Gledajoč slikovito pokrajino sem se zdrznil ko je prišla do naju. Počutil sem se kot Harry Poter ( avtorica: J. K. Rowling ), ko se je prvič vozil z vlakom v skrivnostno deželo magije na čarodejsko šolo Bradavičarko. Slišal si kako vlak drsi po tirnicah in drvi v ta čarobni svet.


 Zelena hribovita pokrajina se je bohotila na vseh straneh. Ob vznožjih je hribe obdajala reka ali pa veliki "Lochi" oz. jezera.






 Tu in tam se je našel kakšen gol skalnat vršac.

Spet nato je vlak zašel v tunel in na drugi strani je prišel ven kot pošast iz vode, obdan iz vseh straneh z reko ali zaščiten z gostim gozdom, ki je vcasih obdajal obronke hribov in vrhov.
Nato si lahko videl slapove, ki so padali in močili po hribovju in tekli v ozko kotlino.


Kot otrok sem tekal zdaj levo, zdaj desno s prstom na sprožilcu. Kar nisem uspel fotografirati, sem požiral z očmi in si fotografije tiskal v spomin. Čes čas se je pokrajina prelevila v širne zelene pašnike obdane z majhnimi hribčki in majhnimi potočki. Obsedel sem ob oknu vagona in gledal v hribčke, če bom kje videl Hobita. Pomislil sem, če ni morda že dolgo nazaj sam Tolkien ( pisatelj najbolj znan po knjigi "Gospodar prstanov" ) se vozil po tej dih jemajoči pokrajini, gledal skozi okno s pipo v ustih in dobil idejo o svojem Srednjem svetu.
Vsrkaval sem pokrajino v tej prečudoviti vožnji od Glasgowa do Mallaiga in pozabil na vse skrbi, še več na vse zemeljske težave modernega človeka. Dežela okoli mene je bila spokojna a kljub temu čarobno skrivnostna. Prepustil sem se vožnji v ta pravljični svet.






Samo majhna Zvončica Petra Pana ( avtor: J. M. Barrie ) bi še morala prileteti na moja ramena in pihniti name zvezdni prah, da bi lahko sam poletel naprej v to čarobno deželo. Nato me je prešinilo, da male vilinke sploh ne potrebujem. Saj veste kako mi je ime: Peter...











P.S.: Mala I love U!

Ni komentarjev:

Objavite komentar