Posebna zahvala gre bratu, ki me je danes razveselil z vstopnicami za koncert Otis Taylor-ja.
Vceraj sem na ulicah Edinburgha dobil v roke letak, da se v mestu dogaja Edinburgh jazz&blues festival. Za danes je bil napovedan koncert omenjenega glasbenika. Bratu sem ob tem namignil, da je to eden najvecjih blues izvajalcev po mnenju nekaterih celo najvecji. Danes me je presenetil z vstopnicami:).
Najbrz malo kdo pozna njegova dela in naj kar na začetku povem, da ni komercialni glasbenik. Vsak dober poznavalec blusa pa ga gotovo pozna. Sam sem do sedaj vedel bolj malo o njegovi glasbi, pred leti slišal nekaj komadov, to pa je tudi vse.
Queen's hall kjer se je odvijal koncert je bil skoraj poln. Zbralo se je mlado in staro.
Kar mi je všeč pri takšnih glasbenikih, da se ne gredo nekega zvezdniškega sr..nja, ko je ura odbila osem so napovedali izvajalca in nekaj sekund za tem je stal na odru skupaj z 4-člansko zasedbo.
Show se je zacel. Akustika odlična, naredil sem nekaj fotk s fotoaparatom in se predal zvokom blusa. Za fotoapart ni nihče težil. Performance izvajalca in benda je bil fenomenalen. Ze pri prvem komadu je razvnel občinstvo.
Izstopale so solaže njegovega mladega kitarista ( morda 25 let ), sam Otis pa je dal na svoji Fender kitari svoj pečat, ne nazadnje je avtor večine skladb on sam.
Neverjeten zvok in izvedba so te zazibali v ritem blusa, ki se je dotaknil tvoje duse. Iz komada do komada je zviševal vrhunec, ob zvokih kitar in spremljava violinistke Ann sta stopnjevala tempo, ki te ni pustil ravnodušnega. Med komadi je Otis stresel nekaj šal in kmalu nato začel z novim. Včasih je povedal kaj o naslednji pesem ( na koga ga spominja, kako je nastala in komu je bila namenjena ).
Vrhunec, ki je vse občinstvo ponesel do katarze večera, je bil vsekakor komad "Hej, Joe". Na začetku tega komada je Otis na kitari s posebnim zvokom dodal pridih, kot da nekoga kliče tja gor v višave. Po tem spektakularnem uvodu in začetnem delu pesmi se vrhunec nadaljuje s solažo ob kateri si občutil, da so se nebesa odprla in dobil si vtis, da se sam Jimi Hendrix spušča iz višav z zlato-platinasto kitaro in uroči solista, ki nas je popeljal v nebesa blusa. Prav videl si naelektrenost njegovih prstov na kitari.
Otis je vsekakor najvecji med najvecjimi na tronu blusa. Kot pravi legenda, da si blues kitarist pridobi pot v blues nebesa, ce premaga hudica v duelu kitar, je danes gotovo vrag bil nekje skrit v kakšnem kotu in se učil od tega virtuoza. Kapo dol! Ves bend je dozivel stoječe ovacije.
V kratkem odmoru je Otis podpisoval cd-je in se pogovarjal z gosti. Na svoj račun sva prišla tudi midva in domov odnesla podpisan cd njegovega zadnjega albuma.
Po odmoru so odigrali nekaj komadov, pri enem je umetnik ob igranju na ustno harmoniko se sprehodil čez celotno občinstvo, tudi k nam na balkon je prišel in igral nek dober blues ob spremljavi benda na odru.
Pri zadnjem komadu je vso občinstvo poklical naj pridej pred oder in dobesedno zažigali so z dolgim preigravanjem, ki je občinstvo dvignil se 1x na noge.
Res neverjeten koncert! Bravo Otis in še enkrat hvala bratu, takšnega darila že dolgo ne...
Po koncertu sva se počasi sprehodila do hostla in duh večera bo še dolgo z nama. Mrak se je pocasi spuščal na Edinburghške ulice in vedoč, da jutri odpotujeva iz tega čarobnega mesta me obda z nekimi občutki, ki jih razume samo bluesman;).
Lep pozdrav od The Bluesbrothers ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar